Nagovor ob začetku sezone

Drage plavalke, dragi plavalci, spoštovani starši, trenerji!

Danes začenjamo novo sezono.
Pred nami so novi treningi, novi kilometri v bazenu, nova tekmovanja in novi cilji.
In danes smo pravzaprav vsi ponovno na začetku.
Zato vam želim povedati nekaj predvsem o tem, kaj bo odločalo o tem, kakšna bo ta sezona.
Ne bo odločal samo talent. Talent je pomemben. Toda v plavanju talent brez dela ni dovolj.
Plavanje je eden najzahtevnejših športov.
Zahteva ogromno treninga. Ogromno ponovitev. Ogromno kilometrov.
In predvsem zahteva nekaj, česar ni mogoče kupiti, VZTRAJNOST.

DRAGE PLAVALKE IN PLAVALCI!

Če bi vam danes moral dati samo en nasvet za novo sezono, bi bil zelo preprost: HODITE NA TRENINGE.
Redno. Tudi takrat, ko se vam ne ljubi. Tudi takrat, ko ste utrujeni. Tudi takrat, ko je zunaj dež, mraz ali sneg in bi bilo veliko prijetneje ostati doma. Kajti trening, ki ga izpustite, je izgubljen. Trening, ki ga opravite, pa ostane v vas. Morda njegovega učinka ne boste videli jutri. Morda niti naslednji teden. Toda nekoč boste stali na startnem bloku in prav vsi ti treningi bodo stali tam z vami. Takrat bo štoparica pokazala, kaj ste delali mesece prej. Toda biti športnik ne pomeni samo trenirati. Če od svojega telesa vsak dan veliko zahtevate, morate zanj tudi skrbeti. Zato jejte zdravo in dovolj. Pijte dovolj tekočine. Poskrbite za dovolj spanja in počitka. Pazite nase. Ne izpostavljajte se po nepotrebnem poškodbam. In če vas nekaj resnično boli, to povejte trenerju. Trening se namreč ne konča, ko stopite iz bazena. Nadaljuje se doma. S tem, kaj jeste. S tem, koliko spite. In s tem, kako živite do naslednjega treninga.

ŠOLA
Želim si, da bi bili plavalci Fužinarja dobri športniki in hkrati dobri učenci. Vem, da ni enostavno. Po treningu vas doma čakajo knjige, domače naloge in učenje. Toda prav šport vas lahko nauči nečesa, kar boste potrebovali vse življenje: discipline, organizacije časa, odgovornosti in vztrajnosti. Morda čez deset ali dvajset let ne boste več tekmovalno plavali. Toda to, česar se boste naučili skozi šport, bo ostalo z vami.

SPOŠTOVANI STARŠI!

Tudi nam danes pripada pomembna naloga. Brez podpore družine je športna pot otroka zelo težka. Mi jih vozimo na treninge. Mi jih vozimo na tekmovanja. Mi kupujemo opremo. Mi skrbimo, da je doma primerna hrana. In pogosto svoje vikende, dopuste in druge aktivnosti prilagajamo njihovemu športu. To je del odločitve, da otroku omogočimo resno športno pot. Toda naša najpomembnejša naloga je nekaj drugega. OTROKU MORAMO POMAGATI VZTRAJATI. Prišel bo dan, ko bo otrok rekel:
»Danes ne bi šel.«
»Utrujen sem.«
»Ne da se mi.«
Seveda moramo znati prepoznati bolezen, poškodbo ali resnično preobremenjenost. Takrat je treba otroka zaščititi. Toda vsak starš mladega športnika bo doživel tudi nekaj drugega. Otroku se preprosto ne bo ljubilo. Takrat se nam ne sme tako zasmiliti, da mu nehote sporočimo, da lahko odneha vedno, ko postane težko. Takrat morda potrebuje samo naš stavek: »VEM, DA JE TEŽKO. AMPAK POJDI. ZMOREŠ.« To je lahko ena največjih stvari, ki jih naredimo zanj. Ne samo kot za plavalca. Tudi kot za človeka. Ob tem pa moramo starši poznati svojo vlogo.

STARŠI PODPIRAMO. TRENERJI TRENIRAJO.
Starši ne smemo postati trenerji svojih otrok. Po tekmi otrok najprej potrebuje mamo ali očeta. Analizo nastopa naj naredi trener. Naša naloga je, da otroku stojimo ob strani. Ko zmaga. In še bolj takrat, ko izgubi.

SPOŠTOVANI TRENERJI!

Tudi vaša odgovornost je velika. Starši vam vsak dan zaupamo svoje otroke. Od vašega znanja in strokovnega dela je v veliki meri odvisen njihov športni napredek. Toda otroci od vas potrebujejo še nekaj. Potrebujejo razlago. Povejte jim, zakaj trenirajo tako, kot trenirajo. Zakaj so določena obdobja težka. Zakaj so včasih utrujeni. Zakaj rezultat nekaj časa ne napreduje. Zakaj morajo počivati. In zakaj so prehrana, spanje in zdrav način življenja del treninga. Če otrok razume, zakaj nekaj počne, bo veliko lažje sprejel tudi napor. In predvsem – bodite ob njih, ko bo težko. Včasih otrok od trenerja ne potrebuje dodatnih desetih dolžin. Potrebuje samo:
»Vztrajaj.«
»Dobro delaš.«
»Verjamem vate.«
Trener bo morda na ta stavek naslednji dan pozabil. Otrok pa si ga lahko zapomni za vse življenje.

IN ZA KONEC NEKAJ SAMO ZA VAS, PLAVALCE.

Danes je 1. september. Pred vami je prazna stran nove sezone. Danes nihče ne ve, kaj bo na njej pisalo čez deset mesecev. Koliko osebnih rekordov. Koliko finalov. Koliko medalj. Koliko veselja. In koliko razočaranj. Toda o eni stvari lahko odločite že danes.
KAKO BOSTE TRENIRALI.
Ko boste čez nekaj mesecev stali na startnem bloku, ne boste mogli več spremeniti preteklosti. Takrat boste s seboj na start prinesli vse, kar boste naredili od danes naprej. Vsak trening. Vsako dolžino. Vsak start. Vsak obrat. Vsak dan, ko ste bili utrujeni, pa ste vseeno prišli. Zato si zapomnite tri stvari:
1. Trenirajte takrat, ko se vam ljubi – in takrat, ko se vam ne.
2. Skrbite za svoje telo in bodite pridni v šoli.
3. In predvsem: NE ODNEHAJTE SAMO ZATO, KER JE POSTALO TEŽKO.
Kajti težki trenutki niso znak, da morate nehati. Težki trenutki so del poti. Na koncu sezone vam ne želim samo medalj. Želim vam nekaj več. Želim vam, da boste lahko pogledali svojega trenerja, svoje starše in predvsem sami sebe ter rekli: »DAL SEM VSE OD SEBE.« Če boste to lahko rekli, potem boste zame zmagovalci ne glede na to, kaj bo pisalo na semaforju. Štoparica bo pokazala vaš čas. Medalja bo pokazala vašo uvrstitev. Toda vaša vztrajnost bo pokazala, kakšen športnik in kakšen človek postajate.

Zato, plavalke in plavalci Fužinarja:
trenirajte,
učite se,
skrbite zase,
poslušajte trenerje,
spoštujte starše,
spodbujajte drug drugega
in vztrajajte.

Naj bo vsak trening korak naprej.
Naj bo vsak poraz razlog, da se vrnete močnejši.
In naj bo vsak uspeh motivacija za naslednji cilj.
Pred nami je nova sezona.
NAREDIMO JO SKUPAJ DOBRO.

Srečno vsem! 

In srečno, Fužinar!